Hotiza je lepa prekmurska vas, ki spada v občino Lendava. Obdana je z vrbami, topoli in znano jelšo. Ne manjka tudi drugih značilnosti, kot so lokvanji, štrki in mrtvice reke Mure. Leži na nadmorski višini 165 m, ob reki Muri. To je obmejno gručasto naselje v južnem delu Dolinskega, leži med glavno cesto Lendava in Murska Sobota ter staro strugo reke Mure. K naselju sodi tudi zaselek Ložič ob cesti proti Veliki Polani in Grede ob glavni cesti proti Črenšovcem. V okolici naselja so na peščeni ravnini njive in travniki, več je tudi gozda (vrbe, topoli, jelše …). Ob Muri in njenih mrtvih rokavih je svet poplavljen. Jugozahodno od kraja je v nižinskem gozdu Orlovščku, nekdanji posesti beltinskih grofov, bogato lovišče fazanov in druge divjadi. Zahodno od naselja je kilometer dolgo Hotiško jezero, ena izmed najbolj znanih mrtvic. Začenja se ob glavni cesti pri Jula Marof in se nadaljuje proti JV v Orlovšček in proti reki Muri. Bujno vodno rastlinstvo z lokvanji, vodne ptice in ribe ter ob bregovih težko prehodni pra gozd nudijo dobre pogoje za turizem. Kraj Hotiza je prvič omenjen leta 1389. Sredi vasi stoji Župnijska cerkev svetega Petra in Pavla.

Vas se prvič omenja leta 1389. V starih listinah »bukvah« se navaja pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek reke Mure. Tudi v času Avstro-Ogrske je vas imela ime Murarev – kar naj pomeni murski brod. Dokumenti govorijo, da je vas med madžarsko revolucijo 1848/49 mnogo trpela, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so brod Madžari 13.12.1884 potopili in pozneje obnovili.

Vas leži na narodnostnem križišču. Včasih so se Hotižanci bolj ozirali za partnerji čez breg Mure, ki ni nikoli delila ljudi. Vas je bila prvič omenjena leta 1389 pod imenom Hodica. Pomenilo naj bi kraj, kjer so ljudje »hodili« z brodom prek rek Mure. Tudi v habsburški monarhiji je vas imela ime Murarév kar naj pomeni murski brod. Dokumenti govorijo, da je vas med madžarsko revolucijo 1848–1849 utrpela mnogo škode, ker je podpirala Jelačićevo vojsko. Da bi preprečili prehod cesarske vojske, so brod Madžari 13. decembra 1848 potopili.

Najpomembnejša panoga Hotize in okoliša je kmetijstvo, kjer sta pomembna poljedelstvo (koruza, pšenica, krompir, buče) in živinoreja, katere obseg pa se zmanjšuje. Ob Muri in njenih mrtvih rokavih je svet poplavljen. Jugozahodno od kraja je v nižinskem gozdu Orlovščku, nekdanji posesti Beltinskih grofov, bogato lovišče fazanov in druge divjadi.

Večina zaposlenih krajanov se vozi na delo v Lendavo.

Število prebivalstva se na Hotizi iz desetleta v desetletje spreminja in niha. Leta 1869 je bilo v vasi le 428 prebivalcev, kar je najmanj po v zapisani zgodovini vasi. Kasneje se je število prebivalcev povečevalo, višek pa je doseglo leta 1948, ko je Hotiza štela kar 1052 prebivalcev. Po tem letu je število spet upadlo, vzrok zato naj bi bilo preseljevanje čez lužo. Od nastanka samostojne Republike Slovenije dalje je povprečno število prebivalstva 830. Vendar je od leta 2004 število še upadlo (796 vaščanov).

Leta 1886 so na pobudo in na stroške vaščanov odprli poslopje enooddelčne rimokatoliške ljudske šole. Prej so šolarji obiskovali madžarsko šolo na Kapci. Prvi učitelj je bil v letih 1868–1888 György Molnár. Požar leta 1914 je zgradbo močno poškodoval, zato so jo prenovili, dozidali še eno učilnico in tako je bila šola dvooddelčna. Pouk je potekal v madžarščini, le verouk je bil v slovenščini. Med 1. svetovno vojno otroci skoraj niso hoteli v šolo, ker so bili v zgradbi nameščeni razni vojaki. Po temeljitem popravilu se je pričel reden pouk šele leta 1920/21. Prvi upravitelj po vojni je bila Janoš Habect, nato Josip Aničič, po letu 1923 pa Izidor Horvat, ki se je rodil v Žižkih. Po premestitvi Horvata sta upravitelja Avrelij Rajc (1931-34) in Jožica Kotnjek do 1941. Med okupacijo so učitelje »prišleke« izgnali iz Prekmurja. Poučevali so József Horváth, Ana Graf, Terezija Tanai. Deloma so poučevali slovensko. Po osvoboditvi se je vrnila Jožica Kotnjek, za njo pa še več slovenskih učiteljic. Leta 1922 je šola postala triooddelčna, leta 1934 pa je postala štirioddelčna. S prostovoljnim delom vaščanom in sredstvi KS je bila zgradba leta 1993 obnovljena. Med vojno za Slovenijo leta 1991 so bili v njej nameščeni pripadniki Teritorialne obrambe Slovenije. Trenutno je v njej vrtec, sedež Društva mladih Hotiza, ter knjižnica.

Iz cerkvene kronike je razvidno, da je župnija Hotiza dolgo spadala pod Lendavsko župnijo, katere začetek sega celo v 9. stoletje, v dobo Pribina in Koclja. Po prizadevanjih častnega kanonika, lendavskega dekana in vaščanov Hotize je leta 1924 Hotiza leta postala samostojna ekspozitura. Prvi ekspozit, ki je prišel v Hotizo je bil Jože Tivadar, rojen v urnišču, ki je dal dograditi tedanjo cerkev. Leta 1926 je prišel kot kaplan v Hotizo g. Zadravec, ki se je lotil gradnje župnišča. Obnovljen je bil tudi glavni oltar, kjer so slike svetega Petra in Pavla. Leta 1934 je velika prelomnica za bogoslužje in vaščane Hotize. Prišel je novomašnik Jože Berden, žal je moral leta 1941 v pregnanstvo na Madžarsko. Med 2. svetovno vojno so se stvari spremenile zaradi okupacije Prekmurja. Po drugi svetovni vojni se je med svoje vrnil Jože Berden (†1975). V cerkvenih obredih je nadaljeval s knjižno slovenščino. Do leta 1985 sta še opravljala bogoslužje Ivana Kolenc in Štefan Zver. Viljem Kovač, rojen v Gradu na Goričkem je leta 1985 prevzel župnijo. Obnovil je župnišče, cerkvi uredil elektroniko zvonov.

Zahodno od naselja je kilometer dolgo Hotiško jezero, ena izmed najbolj znanih mrtvic, ki ima obliko okljuka nekdanje reke. Začenja se ob glavni cesti pri Jula Marofu in se nadaljuje proti jugovzhodu v Orlovšček in proti reki Muri. Ob jezeru raste nov zaselek Grede, ki ima že 10 hiš, ob cesti za Veliko Polano pa stoji naselje Ložič. Bujno vodno rastlinstvo z lokvanji, vodne ptice in ribe ter ob bregovih težko prehodni pragozd nudijo dobre pogoje za turizem. Na tem območju najdemo tudi štrke. V mrtvicah živijo različne vrste rib, nevretenčarji, pa tudi divje race imajo svoja gnezdišča. V zadnjem času gnezdijo celo labodi in kormorani niso redki.